Pot do X-Slovenia 2025

Najprej malo ozadja, kako se je zame vse skupaj začelo, tako da tisti, ki vas zanima samo potek tekme, lahko prvih nekaj odstavkov preskočite.

Ozadje

Ravno v času, ko sem prvič poklical Anžeta (junij 2023) in se zmenil, da pridem na tečaj, so se v Kitzbühlu začeli X-Alpsi. Med tekmovalci je bil tudi Lenart, ki ga poznam še iz časov, preden je začel letet, zato me je tokrat precej bolj potegnilo in sem zadevo spremljal na polno. Itak takrat še nisem imel pojma, kaj se da odleteti s temi našimi cotami, ampak mi je bilo vseeno že takrat vse skupaj samo en velik “wow!”

Jeseni prvič zasledim, da imamo pri nas X-SLO. Takrat se mi je zdelo že kar fajn, če sem v zraku ostal kakšno minuto dlje, ampak preleti me še vedno niso niti približno zanimali. Letet sem začel samo zato, da mi ni treba hodit dol iz hriba in si mislil: “Viset v zraku cel dan je dolgčas, letet nekam daleč je pa itak ful težko.” Seveda – zarečenga kruha se največ poje – in tako sem marca 2024 v Švici prvič uspel v zraku ostati več kot eno uro, naslednji dan skoraj dve in to je bil začetek najbrž (no, vsaj upam) moje največje odvisnosti v življenju. Konec aprila prvič odletim Kriška – Potoška in se mi zdi res dobr, tko da naprej preizkušam različne opcije v hribih za bajto. X-SLO tokrat spremljam bolj podrobno in prvič pomislim, da bi mogoče tudi jaz enkrat probal. Precejkrat scurim – velikrat se mi zdi, da vem zakaj (ampak v bistvu nimam pojma) – in precejkrat sem jezen nase, da sem scuril. Sredi julija prvič napadem Vogel – Kobariški Stol in praktično po nesreči prvič odletim 100km. Enkrat avgusta me Arh vpraša, če kaj razmišljam, da bi šel na X-SLO… odgovorim, da bi enkrat z veseljem šel, ampak da premal letim, pa da sem še čisto zelen, tako da verjetno čez par let.

Konec januarja letos je bil objavljen koledar tekem. Večkrat sem slišal, da so tekme ful dobra zadeva in da hitreje napreduješ, ampak vseeno ne vem, če sem že na tej točki, da bi blo to smiselno. Na koncu se odločim, da grem na Dobrča Open probat, kako mi je, in se posledično javim za licenco. Mal kasnej se odprejo še prijave za X-Slovenia – trasa bo čisto nekej novga, po koncih, ki so mi, z izjemo dela v Karavankah, še čist neznani – in precej kolebam, če sem že pripravljen na to al ne. Letim praktično eno leto, imam B klaso, ostali pa večinoma rakete, še nikol nism letel tam, itd.Uglavnem precej enih dvomov in momenta, ko sm reku “jah nč probat grem loh” pa izpolnu prijavo se še zdej spomnem, ker sem si reku tud: “sam da se ne boš na konc usrou!”

Vedel sem, da bo treba do takrat čim več letet, zraven tega pa bit priden tud na tleh, da pridem dobro pripravljen in s tem zmanjšam možnost poškodb ter se izognem bolečinam in prekomerni utrujenosti, če bo slučajno slabo vreme za letet. Naj tukaj dodam, da mi je noro težko za glavo, če je treba peš hodit par 100 m po ravnini – ni mi bil pa nikoli problem narediti 3000 višincev. Sestavim okviren plan treningov – trije sklopi, 14 tednov. Na srečo/žalost je bla zima zame slaba, tako da sem smučal rekordno malo, ampak sem imel zato več sreče z razmerami za letenje in super poligon v Švici za vežbanje vrtenja šibkih zimskih stebrov, toplandingov na različne načine, hendlanja, kasneje pobiranja močnejših spomladanskih stebrov, igranja s preciznostjo na večerni termiki, letenja na gasu čez zrukan zrak, kontrolo na B/C linijah in pomembne izkušnje letenja v močnem vetru. Začel sem tudi s treningi teka, ampak me je kmalu začel nesramno bolet gleženj, zato tek črtam iz plana in dam večji poudarek na turno smučanje in hojo z ruzakom. Prioriteta je bila vedno na letenju – probat izkoristit vse razmere, tudi če je to pomenilo samo pol ure letenja tisti dan. Kasneje sem za letenje v domačih hribih vedno štartal peš od doma, in posledično so tud ravninske razdalje postale “krajše”. Vse skupaj se je lepo sestavljalo in v začetku aprila smo šli – brez kakršnihkoli pričakovanj – za dva dni letet na južno Tirolsko. Dobili smo top razmere in vsi odletel par res lepih letov. Dobrča Open je bila top – prvič z več kot 50 piloti skupaj v stebru, je blo na trenutke kr stresno, ampak sem se hitr navadu. Konec aprila smo šli še na SIV na Gardo, kar bi bilo lahko celo poročilo zase, ampak na hitro morm rečt, da je bila do zdej definitivno najboljša investicija na moji padalski poti – in zdej letim precej (ene 500%) bolj sproščeno in samozavestno. Državc je bil fajn – dva lepa taska na Lisci, zame čisto novi konci in kar tricky letenje (itak škoda epic dneva, k smo ga presedel na Maliču), pa za konec mal lažji task na domačem terenu. Skratka, super izkušnje, pa še noge so si mal odpočile od treningov prej. Do začetka X-SLO se je v 14 tednih nabral slabih 50.000 višincev, ostali podatki pa žal niso točni, ker včasih nisem ugasnil ure za smučanje oz. letenje.

Dan pred tekmo

Spakiram kombi z vso opremo, 3 pare čevljev + 2 za rezervo, hrano, obleke, fizio pripomočke in precej stvari za vsak slučaj. Po poti greva čez Črnivec in se sprehodva počekirat štart na poseki za naslednji dan. Kupva še zadnje stvari, zrihtam registracijo, greva na briefing – trasa je kar precej skrajšana, Sašo nam razloži vreme, in začnem z mentalno pripravo na jutrišnji maraton po cesti. Na srečo vsaj napoved za soboto kaže, da se bo dal kr fajn letet, tako da je to odlična motivacija za kilometre na asfaltu. Na pumpi kupva še sim kartico za Omnija, da ne bo težav z live trackingom. Pred spanjem zbašem vase še eno ogromno porcijo makaronov, zraven preigravam različne opcije in si naredim okviren časovni plan, tempo, timing hrane itd. Seveda pride še malo klasične nervoze pred začetkom, ampak se spomnim svojih ciljev za tekmo: met se fajn, sprejemat dobre in varne odločitve, nadaljevat tudi po napakah – jih sprejet in pustit za sabo – ter priti do cilja. Zaspim z mislimi na jutrišnji štart.

1. dan

Zjutraj organiziram škatle z napitki, ploščicami, hrano, geli, bidoni, rezervnimi cunjami, čevlji. Maša zrihta zajtrk, nardiva še hiter plan postankov. Za vsak slučaj – čeprav zadnjih par tednov ni bilo težav – mi zatejpa gleženj, na stopala dam baby puder in sem ready.

Štartamo kr hitr, tako da se moram precej bremzat, da ne tečem prehitro, čeprav so noge lahke in evforija s štarta daje občutek, da bi lahko tekel v nedogled. Že prejšnji dan sem se odločil, da se bom glavnim cestam izogibal, dokler to pomeni relativno majhno razliko – tko da izberem malenkost daljšo, ampak lepo in umirjeno opcijo ob Savinji. V Mozirju že prvič menjam čevlje, vzamem nov bidon in pičim dalje proti Gornjemu Gradu. Tokrat se spet odločim za 1,5 km daljšo, a manj prometno cesto, in odlaufam do 21. kilometra. Potem se odločim kombinirat 1 km hoje, 1 km teka, do začetka klanca proti Črnivcu. Gleženj je super – sicer čutim, da ni 100%, ampak ne boli. Na vrhu prelaza zavoham wrap že 100m, preden pridem do kombija – o, kok paše nekaj dobrega pojest! Pa zraven mi skor solzica prteče, ker sem tok vesel, da mam Mašo za supporterko.

Štartam na poseki, kliknem na najbližji pristanek v Stahovci, Omni napiše, da rabm 10 glajda, in si želim, da bi lepo pelal, ker je edini prejšn normalen pristanek slabe 3km prej v Črni. Iz štarta lepo drži, takoj zadej me požre, tko da se potreben glide poveča na 14, že gledam pristanek v Črni, ampak sosednji hrib lepo pelje in moj glide se sicer poveča na 13, rabim pa še vedno 14 in arrival računa minus 50m, tko da je bil to pomoje najbolj napet glide moje dosedanje padalske poti, in res si oddahnem, ko vidm, da mi bo uspel pridt čez ta zadnje krošnje še s precej rezerve.

Že od začetka sem mel plan it na Krvavc štartat pod hotel, da za zihr pridem po zraku na obratno v Preddvor. Držim se plana in prepozn vidm, da je nad dolino posvetil sonce, Krvavc v bazi, jst pa brez signala, bogu za nogo. Upam, da se mogoče vsaj rob na Kržišču odpre in da lahko štartam od tam, zato nardim še nekej dodatnih višincev po ta direktni strmi poti. Ko pridem gor, se vrh odpre za 10s, par minut še počakam, ampak se nazaj zapre. Do Amroža nazaj dol nočem, lahko pa vseen reskiram pa grem pogledat do hotela, mogoče se pa nardi kkšna luknja, si rečem. Mal kasnej se res začne odpirat pod hotelom, jst pa še 10min preč, v tistem pozabim, da sem do te točke naredu že 50 km in 2500 višincev, in odlaufam v hrib, vržem ven padalo, se zrihtam, v zadnjem momentu pred štartom me ujame Maša, da vsaj puhovko pa rokavice navlečem nase, drugač bi itak vrjetn zmrznu. Takoj po štartu stisnem gas pa ušesa in slalomiram med bazami – čist hudo. Kljub puhovki me zebe, in držim gas do konca, ker si želim samo čim prej bit spet nazaj na toplem.

Podpišem Preddvor, in res je epski občutek, ko se spomneš, da si zjutrej štartal peš v Braslovčah. Noge so ble še vedno sveže, zato že računam, če mogoče mal stisnem, obrnem Begunjščico na Gozdu, grem pod Tolsti vrh štartat in priletim nazaj v Preddvor, da bi zjutrej lahko spal urco dlje in šel na izi do Krvavca. Štartam s tempom, s katerim bi mi ta plan ratal izvest, ampak pozabm, da je sončni zahod ob 20:21 in da uradno lahko letimo do 20:51. Takoj se ustavim in si ga vzamem res na izi, že četrtič zamenjam čevlje, pokličem še Anžeta, da potrdiva plan, in pol v sprehajalnem ritmu nadaljujem proti Gozdu, da probam pršparat čim več energije za naslednji dan. Na Gozd pridem ob 20:30, počutje super, takoj spijem regeneracijski shake, se oblečem in počakam še grupo (Pero, Cegi, Tomi, Dule), ki prihaja za mano. Rečemo par besed, pol pa šibava domov. Mrzla banja, vroč tuš, večerja, masaža nog in spat.

Statistika:

• Vzpon 1: 1040 vm, 40,2 km
• Let 1: 8,2 km
• Vzpon 2: 1381 vm, 10,5 km
• Let 2: 8,5 km
• Vzpon 3: 750 vm, 12,35 km

Skupaj: 11 h 30 min; 3171 vm; 63 km, 2 leta in 16,7 km po zraku

2.dan

Zgodnja ura, zbudim se kr dobr zaliman, in tisti kilometri od prejšnjega dneva so pršli za mano. Nekam čudn me bolijo kolki (a sem res že tok star!?). Maša navsezgodej potejpa gleženj in zrihta še kolke. Zajtrk pojem in popijem med vožnjo na Gozd, in par minut za grupo, s katero smo prejšnji dan zaključl, štartam ob 6:15 proti Tolstem vrhu. Vse okrog je pokrit, in trenutna situacija res ne obeta najboljšega letalnega dneva. Po parih minutah hoje bolečine v kolkih izginejo, in kmal ujamem grupo spredej. Ostali se odločjo štartat pri klopci, men se pa zdi, da mi bo od tam mal zmankal za glide do Kokre, zato grem mal naprej na Malo Poljano. Po nekej korakih navzdol me močno zaboli v levmu kolenu, nimam pojma, kaj je to, ampak pride čist nepričakovano in brez opozorila. Glide je bil super, v Potočah mam lih en metr fore na robu travnika, kjer se teren spusti v Kokro, tko da mi rata podalšat za ene 500m, pa še izognem se hoji na dol.

Ker je vse okrog še pokrit, in Sašo pošlje update napovedi, ki se je malce poslabšala, se mi nikamor ne mudi, in greva s Perotom res na izi proti Krvavcu. Koleno zdej na čase hoče delat probleme tud ob hoji navzgor, tko da na Krvavcu spet Maša rešuje situacijo, motivacija za odletet do konca je pa zato tok večja. Nad dolino se je v tem času zjasnil, in medtem ko lagano jem svoj tretji zajtrk 200 višincev pod štartom, Suša in Jošt že letita na polno iz Kriške. Brez kakršnekoli panike gremo skupej s Perotom, Tomažem Ivenčnikom in supporterji štartat do kapelce. Ura je 12, in v zraku si ga vzamem na izi, ker vem, da je dan še dolg, lep prvi steber poberem do baze, in vse skupej se zdi (preveč) simpl. 

Peljem čez Kamniški vrh, in mam najprej idejo o direktni liniji čez Velko planino proti Rogatcu na Golte, ampak vmes celo pobočje že pokrije, zato odvijem proti Črnivcu, kjer je še vse v soncu in dela vrhunsko. Naprej je povsod tema, samo v dolini še nekej ostankov sončnih žarkov, zato nad Kašno planino spet popravim do baze. Pri Gornjem Gradu še nismo kritično nizko, ampak si res želim bit višje, zato si rečem “če bo šlo +1, začnem vrtet”. Najprej popravim za 100m, v bližini pobira tud Pero, tko da se prestavim k njemu, in ko nama počas zmankuje stebra, opazm ptiče 100m preč. Se premakneva in spet prideva na udobnih 2000m za preskok na Golte. Na drugi strani sicer ne dobiva rakete, ampak vseen vrtiva, ker okrog ne zgleda, da bi blo lahko kej bolš. Dobrovlje mi iz višine zgledajo bližje, kot so, zato sem prepričan, da ne bova mela nobenga problema priklopit. Peljeva okrog Mozirja, da se izogneva zračnemu prostoru, pol pa kr direktno proti Dobrovljam, ker pač ne veva, da ta opcija ponavadi ne dela, zarad močnega dolinca, ki ga pa tokrat skorej ni blo.

Na Dobrovljah prklopva malenkost pod grebenom, in sam sem 100% prepričan, da se bova samo lepo naslonila na greben in pršla tja do štarta, »kjer pa itak dela«. Hja, si mislu ane… Na začetku je še mal delal, ampak sem tok prepričan v pravilnost svoje teorije, da se nism preveč trudu pobrat razbitih stebrov, in sm rinu naprej, dokler nism opazu velike sence, jst sm bil pa vedno nižje. Survival mode vklopim čist prepozno, tko da se 5 minut še borim, obračam v nulah, dobim 20m, zgubim 20m in upam do zadnjega, ampak pol zavijem nazaj proti cesti in pristanem ob začetku poti.

Najprej zavzdihnem, pogledam na uro in si rečem »ja nč, dejmo pa še enkrat probat ane«. Brez razmišljanja spakiram in grem na štart. Koleno je okej, dve uri mirovanja sta pomagale. Z napako od prej se ne obremenjujem praktično nič – kar je bil ubistvu tudi moj največji cilj na tej tekmi – pustim za sabo in razmišljam, kako naprej. Na štartu čakam dolgih 20 minut, ker je vse v globoki senci, ampak potem vsaj na Braslovče spet posveti sonce. Intervala ni od nikjer, pa se vseeno poženem (kar bo pač bo), pridem iz poseke, in mi pade mrak na oči, ko vidim desno od sebe vse še vedno v globoki temi. Zapeljem proti Braslovčam z zadnjim upanjem na hribčkih pred vasjo, in se na hitro sprijaznim, da sem vrjetno itak scuril, ampak mam v glavi »če gre +0.1 gor, vzameš«. Na 160m AGL res piskne +0.2, nardim globok vdih in po jajcih obrnem, še vedno piska tako da samo držim – ne popravljam, ne centriram in ne razmišljam. Če piska gor, me sploh ne zanima, dokler nisem vsaj malenkost višje. Počasi prilezem na 900m, ko mi zmanjka prvega stebra. Ravnina pred mano je v soncu, baze zgledajo lepe, ostalo pa še vedno v senci, tko da ubistvu nimam druge, kot da probam zborbat čez ravnino. Spet sem nizko, pa vidm ptiče, k nekej vrtijo mal preč od mene. Pridem do tja, oni odletijo, ampak držim smer in upam, da mi uspe še enkrat. Nekej časa spet obračam v +0.2, ki počasi rata +0.5, in me prpele do +2, +3, spet lažje diham, ko pridem na 1400m. Vmes se zgodba z nizkim pobiranjem še enkrat ponovi, ampak ostanem miren in potrpežljiv (bolš počas letet, kot hitr hodt). Nad Šempetrom naberem na 1200m in vidm, da mam glide do prvega hribčka na drugi strani doline. Smeji se mi, pa neskončno sm vesel in ponosen, da mi je ratal odletet ravnino!

Iz kontra smeri leti Franek, najprej vrtiva vsak v svojem stebru, kasneje se mi pridruži, skupaj zborbava do vrha, in res probam dobit vsak metr, predn zapeljem v senco proti naslednji obratni. Odločm se, da grem diretkno proti Laškem – kjer je ena flika sonca lepo osvetlila Hum. Dobim 300m, končno posveti sonce, grem obrnit točko 1km preč in upam, da ko pridem nazaj, lahko spet naberem vsaj ene 300m in se zbašem nazaj proti Maliču, ki je zdej spet v soncu. Do zadnjega upam in probam vse opcije okrog Huma, zgubim še tistih 300m fore in grem pristat. Pristanki na delč vsi zgledajo okej, ampak je pa tudi precej enih žic vsepovsod, tako da se izbira precej zmanjša, ko prideš bližje. Stiskam zobe, medtem ko upam, da me na koncu ne požre pred lepim pristankom (edina normalna možna alternativa je še ena lepa streha fabrke zraven). Vse se lepo izide in ko pospravljam, vidim Lenarta, ki teče proti obratni. Naredim hitro računico in ugotovim, da bo on že danes v cilju. Mene pa čaka 12km in 900 višincev na Mrzlico, zato si ga vzamem na izi in računam, da spet lepo zaključim dan ob 20:30.

Koleno je bilo nekaj časa okej, nekaj časa je bolelo, ampak je šlo naprej v normalnem ritmu. Hja… no, vsaj dokler me ni zvil in je bilo nujno treba na hitro it kakat. Super, ja – še drisko imam zdej?! Mogoče je bilo preveč izotonika, za zihr pa še zdaj ne vem. Ampak na poti do Mrzlice je bilo treba nardit še 5 postankov (ker tok pogumn da bi prdnu k mam drisko pa tud nism). Na koncu mi uspe pridt na vrh 15 minut pred zaključkom dneva in ker je gor res lep plac, tam tudi prespiva.

Sledi klasična večerna procedura: regeneracijski shake, tuš, večerja, sreča – ker sva praktično že v cilju – terapija in spanje.

Statistika

• Vzpon 1: 630 vm, 4,3 km
• Let 1: 8,3 km
• Vzpon 2: 1266 vm, 8,96 km
• Let 2: 45 km
• Vzpon 3: 428 vm, 2,75 km
• Let 3: 28,6 km
• Vzpon 4: 880 vm, 12 km

Skupaj: 14 h 30 min; 3204 vm; 28 km peš; 3 leti in 82 km po zraku

3. dan

Zbudiva se v res lep sončni vzhod in se sprehodiva do vrha Mrzlice, ker je lepo in se mi ne mudi v cilj. Na štartu še mal počakam, če slučajno pride Dule, ki je prejšnji dan prišel na vrh par minut za mano, zato pričakujem, da bova šla zjutraj skupaj v cilj – ampak on še spi. Še zadnjič razgrnem in odletim proti Preboldu. V zraku čista nirvana, in kr ne morem vrjet, da bom čez dobro uro že v cilju. V zadnjih 7 kilometrih ravnine se mi odvrti cel film prejšnjih dni. Bolečina v kolenu pride in gre. Res je najboljši občutek priti v cilj, ampak ko podpišem tablo, si rečem: “A prov res je to že to?” Po svoje sem vesel, da je konc po drugi strani je blo pa res fajn in se je kr prehitro zaključl vse skupej in mal nevem kaj bi počel sam s sabo. Preostanek dneva odčmurimo v cilju in počakamo še ostale, ki so na poti. Končno ena tekma, da se nismo takoj po koncu vsi razgubil po svoje!

Statistika:

Skupaj: 2 h 10 min; 110 vm; 9,1 km peš; 1 let in 6,6 km po zraku

Zaključek:

Lahko rečem, da se res splača bit priden in se ustrezno prpravt, ker nikol ne veš, kaj te čaka in kolk bo treba naredit po tleh. Sej itak vsi upamo, da se bo dal čim več odletet, ampak včasih ti jo zakuha vreme, včasih sam nardiš napako in scuriš na dober dan – pa se je treba spet gnat v hrib, da ne zamudiš dneva.

Da ne bo kdo narobe razumel in mislil, da sem treniral in letel samo zarad tekme – letel bi v vsakem primeru, ker mi je to res dobr. Bi bli pa treningi manj strukturirani in brez ravninskih kilometrov, ampak višincev bi ostal prbližn isto. Je bilo pa sigurno lažje kdaj it trenirat v slabo vreme, ker sem imel cilj, za katerega sem delal. 

Definitivno so se vsi treningi obrestoval – noge so ostale sveže in nikoli nism čutil kakšne večje utrujenosti, čeprav smo nardil kr precej kilometrov po tleh. Posledično je blo zato lažje in bolj varno tudi v zraku – sprejemati odločitve, nikol nepremišljeno reskirat in ostati miren pa potrpežljiv takrat, ko je to treba. Glede na to, da je blo za naju z Mašo vse to prvič, se mi zdi, da sva res dobr sodelovala in nama je tud s hrano/hidracijo uspel kr dobr zadet – ker nikol nisem bil prazen in nikol preveč sit. Bi blo pa absolutno lažje, bolj varno in učinkovito, če sta supporterja dva – tako da lahko eden vozi, drug pa ima čas delat ostale stvari in bit sherpa, če leti je to samo še večji plus. 

Za konec – hitra analiza napak, pol pa neham nabijat:Prva – izbira poti na Krvavc, ki ni ponujala alternative/spremembe plana v primeru izboljšanja/poslabšanja razmer. Tukaj bi šel komot po malenkost daljši poti mimo Ambroža, bil na vezi z Mašo (ker bi imel signal), in izvedel, da tistim pred mano uspeva odletet od tam v Preddvor. Nič kapitalnega, ampak se splača imet v glavi za naprej. Druga – iz Kokre proti Krvavcu si ga vzamem preveč na izi, ker nebo zgleda še precej klavrno in mislim, da je časa itak ful. Tukaj bi se splačalo ujet Tomija in Ambroža pred mano – ker je vedno boljše bit na štartu pa počakat razmere, kot pa jih lovit. Tretja – Na preskoku Golte–Dobrovlje sem bil prepričan, da bo cel greben delal, in se bova samo zapeljala proti štartu, pobrala in šla naprej. Nisem bil dovolj pozoren na višino na začetku grebena, kjer je še delal, in se zato nisem potrudil vsaj malo popravit višine in se zbasat nad greben, zato scurim. Četrta – Ko letim proti zadnji obratni, je okrog mene vse pokrito in zato ne grem niti probat, če Šmohor ali Malič delata. Kasneje vidim, da sem se peljal direktno med hotspoti. Suša 20 minut za mano na Šmohorju pobere na skoraj 1700m, gre obrnit točko, na Šmohorju spet pobere, zahakla še dva stebra po poti – in prileti v cilj, ko mene čaka še 10km do vrha Mrzlice. Za te napake bi se sekiral, če bi šel na uvrstitev, tko pa to ni bil moj cilj in ja, za nazaj je itak lahko bit pametn. So pa vse to dragocene izkušnje in se mi zdi, da sem se spet lahko zelo veliko naučil. Glavne cilje za tekmo mi je uspel tud izpolnit in sem vesel s tem kar sem pokazal. Najboljši moment tekme: uspešno odletena ravnina in najslabši moment: bolečina v kolenu.

Hvala vsem, ki mi pomagate na moji poti, in hvala organizatorju za super tekmo. Zdaj je pa čas, da vežbamo naprej – in se vidmo drugo leto! 

Skupna statistika treh dni:

28h 10min, 6485 višinskih metrov, 100,1km peš, 6 letov in 105,3km po zraku

Hodil, letel in napisal Maj Štirn

Foto: Maj Štirn, Maša Grošel, Elmir Ćerimović, Matevž Mrak