Balkan trip report

Že precej časa je bila želja obiskati Albanske hribe, prvotno pozimi zaradi smučanja, ampak se zaenkrat timing še ni tako sestavil, da bi bile dobre razmere v času, ko bi dejansko lahko šli. Lani poleti mi na OLC-ju v oči pade Vidov let FAI 100 iz štarta “unknown”, odprem in presenečeno ugotovim, da je to v Prokletju in da je to glede na odročnost tistih krajev “čist badass” let. Kasneje dobim v roke poletnega Ikarja z Vidovim potopisom o Albaniji in si rečem “enkrat bi pa tud jst tm letu”, ampak se zdi to še svetlobna leta daleč. 

Letos se je med opcijami za dopust pred poletno sezono znašel tudi Balkan trip, z njim pa možnost letenja v Prokletijah. Zadnji mesec pred odhodom sem klasično preveč časa “zapravil” s študiranjem zemljevida in različnih možnosti za letenje v Prokletiju, Durmitorju in drugih potencialnih lokacijah. Glede letenja v Prokletiju mi ni uspelo najti prav veliko materiala in še najbolj uporabna zadeva je bil Vidov članek iz Ikarja in trije njegovi objavljeni leti. Imela sva 14 dni časa in pred odhodom je napoved za prvi teden obetala precej vetra v hribih in nevihte, zato sva v kombi spakirala še kajte in ga preživela na Hrvaški in Albanski obali, kjer so ble razmere za kajtanje odlične.

Vreme se je počasi izboljšalo tudi na celini, veter se je umiril in napoved je obetala par dobrih dni v hribih. Najbližje nama je bla dolina Theth, ki je še kar na koncu sveta. Cesta gre čez 1700m visok prelaz, ki je asfaltirana šele od leta 2021 in je široka za točno dva avtomobila, tko da so srečanja z nasproti dirkajočimi domačini v majhnih tovornjačkih kar adrenalinska. 

Prvo noč sva spala na vrhu prelaza, ker sem imel plan štartat z bližnjega vrha, do kamor je od ceste še 500 višincev. Ker sem samo na hitro pogledal iz kje je lani štartal Vid in do tja ni nobene poti, sva se z Mašo namenila direktno po lepem grebenu in se urico kasneje znašla na vrhu, kjer sva ugotovila, da je Vid štartal iz sedla, ki je 200 metrov nižje in da bi blo treba iti do tja daleč okrog. Na prvi pogled prostor za štart na vrhu ni bil slab, ampak je bil poln res ostrih skal in majhnih grmičkov – idealno za odrezat kakšen štrik. Po preloženih manjših skalah sem previdno in natančno postavil Ikumo in speljal vrvice kolikor lepo se je dalo. Prostora za stat mi je zmanjkalo, zato A linije primem mal višje in potrpežljivo čakam na lep interval, ker se zavedam da strgana vrvica pomeni konec letenja za to potovanje. Na srečo je bila Maša z mano na vrhu in je lahko držala krilo, tko da je blo vse skupaj lažje. Ko sem potegnil, se je desni del krila malenkost zataknil, tako da sem že skoraj prekinil, ampak vseeno cuknil še enkrat in je lepo vzletel. Včasih potrebuješ tudi malo sreče in tokrat se je lepo izšlo, bi se pa takim štartom v prihodnosti če se le da izognil.

Na hitro še o logistiki in povratkih v Theth. V dolino pripelje samo ena cesta, čez prej omenjen prelaz. Pot do mesta Gusinje v Črni Gori (25km zračne linije) traja dobre tri ure in 140km, drugi primer pa je pot do Valbone (10km zračne linije), ki gre čez Kosovo in traja več kot 6 ur in 260km. Ker mi je bilo jasno, da bo v primeru, da scurim, veliko hitreje, da grem peš čez hrib, kot pa okrog, sem mel vedno s sabo zalogo hrane, debelo puhovko, lahko spalno vrečo, čelko in bivak vrečo, za primer da bi bil zvečer prepozen in bi moral nekje prespati. Vsi ljudlje so bli res prijazni in se mi zdi, da če bi scuril v eno izmed sosednjih dolin, ne bi bil problem dobiti prevoza do vznožja prelaza, ki vodi nazaj v Theth, kar pa vseeno pomeni 10 – 25 km in 1000 – 2000 višincov. Če raztegneš let bolj proti severu, kjer je tromeja Kosovo, Albanija in Črna Gora je pa vmes še cel kup manjših dolin in planot, od koder bi en dan trajalo sam to, da bi uspel priti do civilizacije, tako da ne bi bilo slabo imeti s sabo celga vol-bivy sedeža in pa nekaj za odganjanje medvedov in volkov.

Ker je bil to moj prvi let, sem imel plan, da si malo pogledam različne možnosti za naslednje dni in uživam v razgledih. V zraku se mi zdi, da sem malo prezgodaj in stebri še niso lepo formirani. Prvi lep steber dobim pol ure kasneje, baze so takrat tudi že lepo narjene, tako da se odločim iti pogledat na sever proti mestu Gusinje na črnogorski strani Prokletja. Čez večjo dolino si ne želim, ker nočem reskirat curaže že prvi dan, čeprav izgleda da so razmere na drugi strani še boljše. Nadaljujem proti zahodu in potem proti Valboni, kjer letim tik ob visokih navpičnih stenah, ki spominjajo na Dolomite. Nekaj časa praskam preden spet najdem dober steber, za katerga se mi zdi da ima jedro direktno v steni. Baze na vzhodni strani doline, so bile precej nižje, zato nadaljujem v smeri najvišjega vrha Prokeltij – Maja Jezerce. Tukaj so baze v več nivojih, tako da steber vrtim ob robu oblaka in se parkrat mal “potunkam” – en velik wau. Pod mano so res lepa jezera, kot naša triglavska jezera samo da tukaj ni videti nobenih ljudi – noro lepo je res!  Letim naprej tik ob najvišjem vrhu in ker ni praktično nobenga vetra, si upam zapeljati direktno čez škrbino v grebenu. Zdej sem nazaj v pravi dolini in zahodna stran res lepo drži, tako da se samo peljem. Obrnem kjer se zaključijo višji hribi, razgled se pa odpre na reko Drino, ki je zaradi velikih jezov zalila celo dolino, kar je iz zraka videti precej spektakularno. Kar se tiče pristankov v bližini vasi Theth, je izbira precej omejena, vsi so ograjeni, električna napeljava pa je prepletena povsod. Ena izmed boljših neograjenih opcij je parkirišče na začetku vasi oz. prod rečne struge zraven, ampak tam je treba biti pozoren še na zipline. Tukaj se je Maša spet izkazala, našla je daleč najlepši ogromen travnati pristanek v dolini brez žic in se z lastnikom zmenila, da lahko pristanem tam – edina težava so kače, za katere pravi, da jih baje mrgoli v visoki travi. Dolinc je lahko sredi dneva kar močan, ampak nič hujši kot pri nas in se čuti do cca 500 m nad dolino. Na srečo nisem pristal na kakšno kačo in se počasi, previdno, s ploskanjem prebil do ograje. Na ta dan, bi z lahkoto odletel precej več, ker so bile razmere vrhunske, ampak so bli razgledi enostavno tako dobri, da je blo počasno letenje paša za oči in dušo boljša izkušnja, kot pa lovljenje številk.

Naslednji dan je napoved obetala malo več južnega vetra, ampak visoko bazo, zato je bil plan narediti malo manjši krog po vrhovih do vzhodne strani Valbone in nazaj. Do vrha prelaza štopam in si prišparam 1000 višincov, ker zarad težav s kolenom na X-SLO poizkušam še malo počivati. Tokrat sem za štart izbral lepšo lokacijo. No vsaj tko sem mislil. Kar je na delč izgledalo kot lepa hribovska trava se je izkazalo za mini borovce, visoke cca 20cm in nisem najbolj prepričan, kako bo to šlo. Vseeno se odločim probat. Izkazalo se je, da so bili res tako gosti, da se štrikci niso zatikali in presenetljivo ni bilo nobenih težav. Ob 11:30 je izgledalo kot da dan že dobro dela, grem v zrak, poberem, vetra ni blo praktično nič in že razmišljam kam vse lahko grem. Iz stebra se odpeljem nižje kot prejšnji dan in sem prepričan da bo vse delalo. Kmalu je postal sumljivo mirno, samo kakšen balončk sem in tja, ampak nič uporabnega. Pridem do konca doline, kjer sicer malo dela, ampak mi ne uspe splezati dovolj visoko. Tisto steno drgnem eno uro, probam povsem ob terenu, probam stran od terena, ampak mi nikakor ne uspe. Spomnim se na Bruca Goldsmitha: “If what you’re doing doesn’t work, then change it” ampak moja edina druga opcija je, da se zapeljem v senco pod zahodne stene, zato še naprej drgnem isto, in ko mi še kar ne uspe, grem vseeno pogledat še v senco in glej ga zlomka – tam je šlo pa vse gor! Ni mi povsen jasno, zakaj je to tako, ampak v tistem trenutku mi je postalo slabo, zato hočem toplandat in počakat da se stanje izboljša. Blizu terena je bilo bolje in ko se mi že zdi, da je minilo, me spet stisne. Dovolj imam, grem dol in ko zavijem preč od hriba, pride bruhica. Nč luštn ni blo, pa do sedaj nikoli nism mel težav s tem. Pristanem višje v dolini na perfektnem placu za kampirat, povsem na samem, 3km stran od vasi in na srečo je kombi ravno dovolj visok, da se lahko normalno pripelješ do tja. Slabo mi je bilo še celp popoldne in do zvečer, zato sem se odločil naslednji dan počivati, ampak sva bila na tako lepem mestu, da je tudi to prijalo.

Za četrti dan v Thetu izgleda da bo to zadnji res dober letalni dan na tem potovanju. Napoved izgleda vrhunsko, sestavim task FAI 120, ki se drži višjih hribov, da ne tvegam preveč ekstremnih linij. Spet novo mesto za štartat, do kamor je bla avantura že priti, ker na zemljevidu narisane poti tam pač ni bilo in sva na eni točki plezala po “navpičnih” travah. Na štartu je blo na trenutke že precej vetra in mi je Maša lahko lepo podajala kobro, kar je blo za tisto mesto idealno. Kot sem že na OLC-ju napisou je bil to moj delč najtežji let do sedaj, zaradi razmer in zraven še mentalno zaradi težavnih in dolgotrajnih povratkov v primeru curaže.

Napoved je obetala vrhunski dan brez vetra do 3000m in rahel sever nad 3000m. Že na začetku poberem dober stebr (kar je bla do takrat zame tam redkost) in ko odletim po začrtani poti je hitrost 60 – 70 na uro brez gasa. Hmmm, okej upam da se to kmal umiri pa da je naprej kaj bolje, ker so v Črni Gori taki res lepi kumulusi in nič zanešeni ne izgledajo. Pred preskokom čez Gusinje se kar namatram da poberem, ker mi piha iz vseh smeri. Hočem iti čez in priletim v +7, spustim gas, obrnem in v tistem trenutku mi zapre 80% krila. Malo se mi zatresejo noge, ampak sem vrhunsko rešil (in Ikuma je zelo prjazna reč), kar me pomiri. Še dvakrat obrnem, vse je zrukano, ampak dviganja ni več.

Za task mi je postalo vseeno še predn sem zapustil “domačo” dolino in jasno mi postane, da bo konkretna misija že priti nazaj domov. Letim naprej, vetra je na trenutke malo manj, na čase spet več, ampak še veno upam da mi nekako uspe okrog zvoziti.

Grem čez Plav in izberem linijo, ki bi bla s tem vetrom lahko še najbolj uporabna. Na drugi strani se nekaj časa trudim, dobim približno 100 m ampak se mi ne zdi dovolj, da bi porinil naprej po dolini navzgor, ker se dolina dviguje in sem že kar nizek. Nekaj še kvačkam in seveda zgubim vse tisto od prej in še več, pa vseeno porinem naprej proti Starcu, ker tam izgleda bolj obetavno. Nizek grem čez rotor dolinca in mi ga spet vzame, tokrat 40%, ki pa ostane zavihan, ampak šolsko z Ikumo obdrživa smer. Takrat mi gre skozi glavo – “kele dol grem pristat pa bom že nekak pršu nazaj čez ene dva dni”. Vendar pa to hitro pozabim, ker imam srečo da gre po celem pobočju Starca noro gor.

Naprej po dolini mi uspe nekaj pobrati in seveda, prepričan da bo na koncu dober stebr, se peljem skozi +2, pred koncem doline me pa splakne ker preliva iz južne strani. Spet nizko nad dnom doline kvačkam, ampak mi ne preostane drugega kot da letim nazaj in probam svojo srečo. Si že rečem: “Super, najdlje od doma boš scuru. Kva je fletn” in 5s kasnej nizko potegnem jokerja, obrnem v +1, ki po dveh krogih postane +5 in +6 ki me izstreli na 3400m. Definitivno moj najlepši steber do sedaj.

Pred mano se nardita dve lepi mastni bazi in iz te višine že sanjam, da lahko prletim do doma. Ko padem pod 2950m me strezne, ko tiščim gas do konca in spet tonem kot kamen proti vetru. Še 20 km, ajde mamo to.

Ko priletim do Valbone, se mi zdi kot da sem že “doma”, čeprav je vmes še ključen prelaz, ampak sem precej bližje in bom vrjetno res še danes nazaj v pravi dolini. Vozim malo cik cak pa se veter ne da, le vsake tolk iz kakšne grape butne ven pa dobivam malo višine. Skočim na drugo stran, kjer gre lepo gor in spet stiskam zobe v rotorju preden pridem v višino grebena. Par sekund kasneje ujamem frontalca, se zasmejim in steber izmolzem do zadnjega metra.

Zdi se mi, da prelaz s to višino ne bo problem, se malo sprostim, gledam okrog in pofotkam. Zahodne stene so lepo držale (dokler niso več) in poskusim dobiti vsak meter, ki ga lahko, ampak nočem obrniti, da ne bi spet zakvačkal višine. Na koncu me pričakovano splakuje, ker sem spet v rotorju. Brez gasa gre komaj kaj naprej, na gasu pa nočem biti, ker je kar živahno. Se stisnem v zavetrje za greben in peljem proti prelazu, stiskam zobe, pridem čez s slabimi 100 m in spustim živalski krik ker mi je dejansko uspelo priti nazaj. WTF!!

Maši javim, da sem nazaj in od navdušenja zavrtim še dva stebra, mal pofotkam, meditiram v mirnem zraku sredi doline, smeji se mi pa itak noro.

Za finale pristanem pri kombiju, kjer je že senca in vetr mal meša, tako da namesto lepga flera skoraj padem z neba in se prvič od kar letim povaljam na pristanku. Vse ok, ampak bi se čist po neumnosti lahko na koncu potolkel.

Naslednji dan počasi spakirava in zapustiva enga najinih najljubših krajev, kjer sva do zdej spala s kombijem. Čisti mir, izvir vode 5 min stan, vse okrog visoke stene in signala ravno toliko, da se je dalo napoved pogledat – pogrešala bova to, sva pa res vesela, da še obstajajo taki placi in se jih da odkrit preden postanejo obljudeni. Imela sva še par dni, zato se odločva it počasi proti domu. 

Najprej večerja ob Skadarskem jezeru, kjer sva prespala. Potem do veternic na Krnovo, kjer je bilo popoldne idealno za jadranje na vetru, naslednji dan zgodej zjutraj sva pa izkoristla lep šolski teren, da je lahko še Maša parkrat poletela. Pogledat sva šla še izvir reke Bijele, ki je bogu za hrbtom, ampak vredno truda, ker sta izvir in slap čudovita. Čez Durmitor sva šla naprej proti Bosni in bila po dolgem dnevu na poti neskončno vesela roštiljnice ob cesti, kjer sva sestradana naročila praktično cel meni hrane in za vse skupaj plačala 17€. Prespala sva na Bjelašnici in teren je izgledal idealno za jadranje na vetru.

Zjutraj je lepo pihal rahel jugo, po zajtrku rečem da grem poizkusit malo jadrat na Šiljak, ampak je bilo še premalo vetra. Kasneje, ko se je tudi termika začela prebujat, je postalo ravno prav in je bilo res luštno. Parkrat pristanem in se mi zdi da jača, zato hendlam, čakam in ocenjujem razmere. Skozi glavo mi gre izrek “when in doubt, there is no doubt”, tisti trenutek zapiha najmočnejši sunek do takrat in me odlima od tal. Hočem čimprej pristat ampak v bližino pride čreda ovc in z njo trije ogromni psi, katerim se je odtrgalo, ko so videli letečo zadevo ki bi lahko bila grožnja za ovce… Sunki so bili vedno močnejši, pastir predaleč, da bi lahko zverine v red dal, pa tud ni ga kaj dost zanimalo. Na srečo je Maša pršla pogledat kaj se dogaja, pa ko sem bil višje in malo bolj stran so se psi umiril in šli nazaj do črede. Ampak vsakič ko sem prišel nižje so me opazil in spet ista zgodba, tko da res nisem hotel pristati in kamorkol sem šel so mi sledili. Malo sem se jim pustil sprovocirat tako da mi tudi v zraku res ni bilo več prijetno, ker se mi je dozdevalo da so sunki vse močnejši. Na srečo sem na tangice par dni nazaj dal gas, ker me je na čase držal na mestu, kar na vrh hriba ni najboljši občutek, višje je blo pa samo vedno več vetra… Vmes je Maši uspelo “medvede” pognati nazaj do pastirja, ki je čredo dal ene 500m stran, ampak ko pridem pristat čez hrib, spet na polno prlaufa edn od teh psov. Nakar ga Maša napizdi mu pove kdo je tle gazda in k pride na varno razdaljo jst spet borbam da bi pristov. 

Vendarle mi uspe pristat, stalliram tik predn se dotaknem tal in v trenutku ko se hožem obrnit prot padalu dam roke malo prevec gor tako da se polovica kupole spet napihne in me čusno postrani potegne po tleh. Spet, na srečo na mehki hribovski travi tako da so mi očala samo malo nos opraskala, ampak sem cel.

Možnost bi bila poizkusiti pristati v dolini ampak nisem hotel izzivat in preverjat finese kode p-ja v tem vetru, spodaj je bilo pa vseeno precej gozda preden bi dosegel prve varne travnike. Ostali pristanki pa zarad minskih polj niso bili opcija. 

Na celi črti sem zajebal. Po prvih 10 minutah nisem pospravil, nisem imel s sabo instrumenta, niti telefona. Ta drugi let je trajal približno 20min, ampak se je zdela cela večnost. Tudi rokavic nism mel, kar sem obžaloval, ko sem vlekel ušesa, ki so na Kode Pju res trda. 

Poceni napaka bi lahko reku. Povem tako kot je bilo in upam, da komu pomaga.

Izkušnja me je kar pretresla in jezen sem bil nase najprej zaradi tega ker nism poslušal svojih občutkov, ko se mi je zdelo da je preveč pojačal, še bolj pa zato, ker mi je cela situacija prišla do živega in sem se pustil sprovocirat psom in v momentih čutil malo tiste panike, da je treba zdej čim hitreje vse narditi, kar bi lahko ogrozil mojo varnost. Po drugi strani sem pa vesel, da sem se iz tega stanja uspel nazaj umirit in varno pristat. Preostanek dneva sva izkoristla za ogled olimpijske bob steze na Trebeviču, sprehod čez Baščaršijo, kavo, čevape in baklavo.

Potenciala je v Prokletijah še veliko, imam še nekej neporavnanih računov in pa precej novih idej, med drugim bi bil lahko to tudi super teren za fly to ski projekte, tako da definitivno pridem kmalu nazaj.

• https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2692397/
• https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2692651/
• https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2692834/

Napisal Maj Štirn.

Foto: Maj Štirn, Maša Grošel