S padalom: iz Gorenjske do Cresa

Kar zadeva letenje včeraj, je bila odločitev za letenje namesto na Zabreško na Belo peč malo last minute. Po preverjanju vremena se je zdelo obetavno v Karavankah in v Julijcih, ampak nisem bil prepričan, ali bi rad ponovil iste lete, ki sem jih že večkrat preletel.

Zato sem se v zadnjem trenutku odločil za Belo peč. Uspelo mi je prepričati Denisa, da se mi pridruži. V Dražgošah pobereva še Tomija, saj noben od naju še ni bil na Beli peči. Na vrhu je Denisu počila guma, res ne vem, kako si je to zaslužil, ker je bil res dober, da naju je peljal gor. Nekoliko pozno smo prispeli, nekateri so bili že skoraj pripravljeni na start, zato sem se hitro pripravil. Mal smo se šalili, kam bi šli – eden je predlagal, da se odpravimo na obalo. Jaz sem v šali rekel, da bom dal za pir za vse, ki bodo prišli do Cresa. Pa smo se odločili, da se lotimo tega. Prvi steber naravnost do 1800 metrov po startu je bil odličen, zato smo preskočili Ratitovec in se odpravili naravnost proti svetemu Lenartu. Tam smo morali malo počakati na interval, ampak mi je uspelo ostati visoko in držati korak z Tomijem, ki je našel zelo dober stub in nas za trenutek prehitel. Denis je imel nekaj težav, vendar se je končno izvlekel in odletel do Žirov. Za mene je bilo območje do Blegoša znano zaradi preteklih tekmovanj, potem proti Idriji je bilo vse novo. Zato sem se tam malo bolj šlepal in sam sledil ostalim.

Vmes sem odpeljal še eno slabšo linijo proti Idriji. Zato sem si tam vzel čas in res potrudil do konca. Opazil sem, da se skupina pelje malo levo, z Kranjcem sva se odločila za nekoliko drugačno pot na desno, ki se je izkazala za boljšo. Kljub težavam zaradi vetra z jugozahoda, ko smo se peljali proti robu Kovka, nam je uspelo najti dobro termiko in napredovati. Ko smo prišli čez planoto na drugo stran, sem pametno ugotovil, da smo v Postojni, čeprav ni povsem ustrezalo moji sliki območja, ampak saj tam še nikoli nisem letel, kaj pa jaz vem.

Po popravku višine sem hotel z Rokom kar naravnost na Kras. Šele ko sem opazil letališče na napačni strani avtoceste, sem ugotovil, da smo v Vipavski dolini. Od tam naprej sem pa spet bolj vedel, kje sem! Zapustim Roka in grem levo proti Nanosu, da se pridružim grupi. Ker sem bil visok, je bilo zame precej enostavno. Nanos gre pod bazo na 2200, potem pa tako kot avtocesta proti morju, enkrat dvakrat lepo poberemo in se držimo nebesko visoko.

Pri Vremščici se z Kranjcem in Hafotom pomaknemo malo levo pod kumulustrado, Ambrož pa kar naprej po avtocesti. Naša varianta je bila veliko boljša za naslednjih 20 kilometrov, ko smo skoraj ves čas na okoli 2k proti Slavniku. Naraščajoči jugozahodnik je predstavljal kar izziv, ko smo šli proti kraškemu robu, vendar smo prilagodili letenje in nam je uspelo najti dober steber in pobrati 

Borut in Andrej sta zavila na robu malo bolj levo, jaz pa vidim Ambroža, kako je potisnil nizko v senco na Buzet. Opazim obetavno bazo in se odločim, da grem za njim. In res, baza prime in nimam nekih težav ostati visoko. Nad Ročem nadletim oba Krokarja, ju malo počakam in skupaj nas dvigne do 2000 metrov. Pičimo proti Učki, spet do baze in se spustimo proti koncu grebena, tam nekam, k gre trajekt.

Ko smo bili proti koncu grebena, sem ugotovil, da moram popraviti višino, kasneje se izkaže, da ne bi bilo treba. Ambrož sam prileti in se spusti čez, jaz pa se še malo zapletam in v eni minuti izgubim 400 metrov. Potem počasi z Hafotom spet nekaj najdeva, greva na 1600 približno in gasa čez morje. Na drugi strani pa, še vedno imam 1200 nad morjem. Potem pa zbijaj to do nule. Itak tudi sploh ne vidim, kje so ostali pristali, kasneje vidim kam gre Borut in jih opazim na obali. Pristanek iz zraka izgleda super, ko pa prideš na 15 metrov, pa kriza, same skale pa trnje. Kljub temu sem varno sedel, čeprav bi lahko bil to potencialno problematičen pristanek.

Po pakiranju smo se odpravili na polurni pohod z nahrbtniki, da bi ujeli trajekt. Kot obljubljeno plačam rundo ali tri, Andrej in Borut pa zrihtata prevoz nazaj. Počakali smo na naš kombi in se v Dražgoše vrnili ob enih ponoči. Ambrož me je prijazno odpeljal v Radovljico, kamor sem prispel malo pred drugo uro. To je to, bilo je super!

-Anže Pristov-