Poljanska dolina H&F report

Koprena čez vse in jutranja megla v Poljanski dolini, sta nakazovala da bo kr tricky dan za letet. Upal smo, da koprena čim prej izgine, ampak je vztrajala čez cel dan.

Vzpon na Blegoš je bil lep in fajn strm, da te lahko zabaše že takoj na začetku, sploh ko nisi ogret. Takoj po štartu se spomnim, da sem pozabil pržgat Omnija za back up, v primeru da mi live tracking kej nagaja. Zrihtam in pol ulovim Kejžarja, ki je zastavil dobr tempo. Poljaka spredaj kmalu ujamem in grem naprej v svojem tempu. Na delu kjer se teren malenkost spušča, se odločim da ne bom tekel, da šparam koleno in gleženj, ker zna bit še dolg dan na nogah… 

Na vrhu sem v slabih 50 minutah in glede na razmere in zgodnjo uro, se mi zdi najbolš da se čimprej spravim v zrak in grem obrnit Stari Vrh. Vetra je blo dovolj za soaranje na vrhu Blegoša, ampak za to ni bilo časa, tako da probam stisnt še kakšn meter in grem za Kejžarjem proti obratni. Na drevesih mal drži, dokler ne pridem blizu roba, kjer me pričakovano splakuje. Za pristanek 200m pred cilindrom sem še “previsok”, do naslednjega možnega pristanka na robu cilindra je pa vmes še nekaj visokih dreves in do zadnjega gre lepo, ko je pa prepozno me pa začne požirat. Odvijem nad posekan del, kupola je komej nad vrhovi, se stisnem skozi ožino in ga lepo parkiram na strm breg. V tistem trenutku se mi vse skupaj ni zdelo nič posebnega, ko sem pa po koncu razmišljal za nazaj je bil pa to en takih pristankov, ki jih ne bi ravno prakticiral iz užitka. Zanimivo – kaj dela glava, ko je v fokusu…

Po pristanku sem na hitro spakiral in je šlo avtomatsko brez posebnega razmišljanja nazaj proti Blegošu, opcija za it na Stari Vrh mi ni preveč dišala. Kasneje se že sprašujem, če sem mogoče naredil napako, ker je zgledal kot da se koprena mal puca, ampak kalkuliram da bom okrog 12h spet na vrhu in ready za štart, kar bi moralo bit okej. Med hojo po cesti malo pogledam live tracking, da vidim kaj delajo ostali, ampak na tej točki razmišljam samo o tem kako priti do cilja, rezultat ni bil v igri.

Drugič na Blegošu ob 12.05 malo čakam in gledam, če bo ratalo kej boljše. Grem probat, ampak po 15 minutah matranja spet postane bolj temno in pristanem 50m pod vrhom. Kmalu za tem štarta še Arh, tako da spet čakam in opazujem. Štartam drugič, potrpežljivo drgnem, dobim 50m, zgubim 50m, itd. Vmes ujamem malenkost boljši balonček na 1620m (torej ene 50m nad vrh) ampak, ko hočem stisnit iz njega še dodatnih par metrov, spušim vse in sem v enem krogu spet pod vrhom. Pa gremo od začetka…potrpežljivo drgnem vzhodni rob in ker nism zihr če dela, nočem kar na slepo zapeljat v lee side, da me ne bi direkt splaknil. Malo kasneje Poljak – Michal in Arh vrtita eno nulco na južni strani, in se jima pridružim, po nekaj krogih grem za nosom in res ujamem en grd raztrgan stebr, ki mi da tistih 100m za malce bolj udobno nadaljevanje proti Poreznu, kjer so se delale komej vidne bazice. 

Letim res po jajcih in ne upam spustit nobenega stebra, ki je močnejši od +1. Michal je ves čas nekje v bližini in samo čakam, da pohodi gas in se mi odpelje s podmornco, ker je naprej zgledal kar obetavno. Konstantno je letel drugačno linijo in mi ni bilo čist jasno zakaj, ampak na srečo se ne pustim in sledim svoji ideji, kar se je izkazal za dobr in sm tud par minut pred njim na Poreznu. Tam piha čez, z zahoda in naberem še 200m za rezervo, ker pričakujem da me bo bližje hriba spet splaknilo in grem pol obrnit točko. Itak, takrat ko ne rabiš gre vse gor, nad Vrše pridem 300m previsok in se kar namatram z zbijanjem višine, da končno pristanem. Medtem Kejžar pride iz kontra strani, v višini grebena, obrne Porezn in z idealno višino pride nazaj na Vrše, ter pristane še preden uspem štartat. Dobr naju je pošolal!

Na Vršah je večinoma pihal od zadaj, ampak se je na srečo dalo štartat. Simon mi je že napovedoval stopničke, meni se je pa zdelo še rees daleč do cilja. Malo probam če bo kej prjel na grebenu, Kejžar pride hitro za mano in se odpelje direkt naprej. Mu sledim in kmalu mi pokaže lep steber. Kar pozabim dihat, ko probam čim boljše pobirat in ga lovit. Takrat prvič pomislim, da ubistvu lahko še zmagam, če mi rata narest par pametnih potez in vem, da bom mogu neki narest drugač kot Kejžar, ker če greva skupej v final glide itak nimam šans. 

Še pred Cerknom Omni že piska final glide, vmes povozim še en dober steber in ko napiše arrival +200m se odločim, da probam letet čim bolj naravnost in v stebrih vseen dobit čim več višine. Na zahodni strani Blegoša povozim +4.5 steber, ki bi ga moral dvakrat zavrtet in bi imel verjetno glide v cilj, ampak še vedno (pre)optimistično vrjemem (pre)optimističnemu Omniju in upam, da bo vseeno dovolj. No, to res ne bi blo zanimiv ane! Realizacija ja bila kmalu za tem, ko pridem v rotor za vzhodnim robom in me splakne s konstantnih -5, da sm komaj prišel okrog vogala in tam nekej malega napraskal. Če bi si vzel minuto več, bi bilo najbrž spet dovolj za final glide, ampak vidim Kejžarja v isti višini, malo pred mano in sem probal porint po direktni liniji in upal na najboljše.

Nakoncu mi je zmankal manj kot 50m, da bi prišel čez Gorenje Brdo v cilj, zato pristanem na cesto in 200m naprej zgleda, da je možno še enkrat štartat. Nažalost je bilo preveč položno z drevesi, kravami, električnimi pastriji in kabli… Laufam s puhovko in namolzenim padalom, skačem čez električne pastirje proti naslednjemu možnemu štartu 300m naprej. Omni kaže arrival +6m, piha mal gor, mal dol pa mal iz strani in grapa spodej zgleda brez pristankov, torej če povozim sink sem v riti. Ko hočem prvič štartat sem imel celo A linijo zavito okrog padala, popravim, probam še enkrat in me tokrat ustavijo vozli zaradi suhih listov med vrvicami. Šele potem sem si vzel 2 minuti, zadihal in vse lepo pripravil. Potegnem, tečem, še krave so se umaknile in ko je začelo lepo peljat proti cilju so se mi tudi noge nehale trest.

Mal je mogl bit napet za konc, drugač bi blo brezveze. Upam, da si bom za zmeraj zapomnil, da se splača porabit minuto več za lepo namolzt padalo v takih situacijah in dve minuti, za dobro pripravo, ker drugače ti lahko to hitenje vzame 10 minut ali pa še kaj več. No, koncu se je izšlo res idealno, ampak ja, spet sem se lahko velik naučil, predvsem mi je bilo pa dobro občutit malo tega pritiska, ko je v igri zmaga. Ponavad se ne vozim naravnost čez 5ke, tokrat sm pa podlegel pritisku… ampak mogoče bi s tem Kejžarju pokazal tist stebr pa bi me lahko pol on stisnu v final glidu… Ampak pustmo tale “če”… 

Hvala za organizacijo, res je blo fajn, bo treba it večkrat v tiste konce letet! Upam na še kakšno tako tekmo in predvsem, da nas bo naslednjič več!

Napisal Maj Štirn

Foto: Organizator tekmovanja Društvo letalcev Kragulj