Gran Canaria 2026

Avgust

Ja, izlet se je začel že takrat. Meta je na internetu našla zelo ugodno ponudbo za potovanje z Brnika na Gran Canario. Nabrali smo se štirje in kupili karte. V naslednjih mesecih se je občasno pogledalo, kje se da leteti, kje se da pristajati, uredili smo prenočišče in tik pred zdajci še najem avtomobila.

Petek, 13. 3. 2026

Letalo je po štirih urah leta zmanjšalo moč motorjev in pričelo spust proti letališču na Gran Canarii. Jaz, ki sem imel ves čas prižgan FlyMe, sem opazil, da je pilot očitno dobil navodilo, naj pohiti, kajti spuščali smo se z 15m/s. Z 11 000 m smo se spustili na 4000 m in skozi okna se je prikazal otok. Ovinek in 10 minut kasneje je letalo poljubilo asfalt in se ustavilo na potniškem terminalu letališča. Vreme sončno, vendar z zelo slabo vidljivostjo. Približno tako ko s Petra komajda vidiš Julijske Alpe.

Firma, pri kateri smo najeli avto, nas je z letališča z minibusom prepeljala do njihovih prostorov. Peter in Meta sta podpisala na črtkani črti (jaz sem priročno “pozabil” vozniški izpit doma), v avto smo pospravili prtljago in se odpeljali proti Las Palmasu. Tekom vožnje se je vreme povsem spremenilo, nebo so prekrili oblaki. Stanovanje se je nahajalo v središču Las Palmasa. Tri postelje, dve kopalnici, majhna kuhinja in še manjši balkon. Ampak tu nismo zato, da bi se zadrževali med štirimi stenami. V trgovinici čez cesto smo nakupili najnujnejše za naslednji dan in po kratkem sprehodu po mestu odšli spat.

Sobota, 14. 3. 2026

Po jutranjem obredu in pregledu vremena smo spakirali padala in se odpravili proti našemu prvemu štartu, Los Giles. Vreme je oblačno, piha kar močan severnik in morje se silovito zaganja v ostro skalnato obalo.

Za začetek smo si ogledali pristanek. Kar ni bilo trivialno. Prvič smo zgrešili odcep s hitre ceste, kar je bilo po pravici povedano pričakovano. Nobenega zaviralnega pasu, samo odprtina v ograji, naravnost na slabo makadamsko cesto. Parkiramo in naredimo ogled na nogah. Ni nam bilo povsem jasno, kje naj bi pristanek bil. Pri morju (v bližini Antiguas Salinas de la Bahía del Rincón) je neki plato, gori je postavljena zastava, ampak to je rdeča zastava, ki obvešča plavalce, da je plaža zaprta. Iz barak nižje po cesti se sliši pasji lajež in nikomur ni čisto jasno, kako se tu pristaja. Še najlepše je videti takoj pri odcepu s hitre ceste (Mirador costa ayala). Tam se sicer majhen prostor nežno spušča proti morju, samo na zahodni strani moti nizek zid.

Da nas malo razveselijo, so se v zraku pojavili prvi jadralci, na grebenu vzhodno pa se eno padalo nekajkrat dvigne in nato pade nazaj.

Parkirali smo 20 m izven mesteca Ladera Alta, naložili padala na hrbte in se odpravili proti vzletišču Los Giles. Po kolovozih med njivami pridemo na vzletišče, ki ga označuje zelena umetna trava. Veter je močan. Tandemaši vzletajo s pomočjo osebja na tleh, solo padalci pa pač brez pomoči tretjih oseb. Tisti, ki so že v zraku, nam pokažejo, da se pristanek izvede z nizkim priletom na zgornji rob pristanka, obratom v veter in počasnim približevanjem tlem. Neki lokalec nam prijazno razloži, kako se tukaj leti. Če so na morju ovčke, je premočno. Pristaja se samo tukaj, na vzletu. Ko vzletaš, pazi, rob pečine ustvarja rotor. Na Windy-ja se ne zanašaj, priti moraš na štart in videti kaj piha. Na severnem delu otoka sta še dva štarta, eden (Silva) zahodneje in eden (Las Coloradas) na skrajnem severu otoka. Pri tem drugem moraš paziti da letiš samo na skrajnem zahodu polotoka, ker je preostanek rezerviran za vojsko in se je že zgodilo, da so ljudi aretirali. Pazi na parkirišču, ne iti preko verige, ker jo dvignejo in ostaneš ujet. Do konca tedna je popoldne zračni prostor tukaj zaprt, vojska ima vaje.

Čakamo na štartu. Veter je res močan, če bi bilo tako na Petru ali pa na Dobrči, bi obrnili. Vidimo, da se vzleti in pristanki dogajajo tudi na sosednjem vzletišču, ki se nahaja 1000 m vzhodneje. Po pol ure se le opogumimo in razgrnemo padala. Vzvratni dvig, umiritev padala nad glavo, obrat, počasno in previdno pomikanje proti pečini in veter te nežno dvigne v zrak. Ostalo je otročje lahko. Nad pečino se lahko dvigneš 200 metrov nad štart, če hočeš izgubiti višino se odpelješ nad morje. Tudi če prideš 100 metrov pod štart, te vzgorni veter nežno popelje nazaj v pravo višino. Kilometer in pol pečine je več kot dovolj za vse padalce v zraku na ta dan. Tako da se lahko samo sprostiš in uživaš v razgledu. Na morju se sicer sem ter tja pojavi kakšna ovčka, iz oblakov sem ter tja prileti kakšna kapljica dežja, ampak ni panike. S sosednjega letališča za modelarje se sliši brenčanje. Da pristanemo je treba najprej malo zbiti višino z vzhoda se pripelješ nad štart, se postaviš v veter in se počasi spustiš. Ko si na tleh se takoj obrneš in podreš padalo, če se le da s potegom C linij. Če si previsoko, se nasloniš naprej, odletiš preko klifa in poizkusiš še enkrat. Taka je teorija. Jaz sem priletel prenizko, komajda preletel greben in zaplužil v njivo. Hvala bogu je bila to njiva. Če ne bi bila, bi bil pristanek izveden na kamnito podlago, poraščeno z nizkim, ostrim grmičevjem in bi bil neprimerno bolj boleč zame in uničujoč za opremo. Opazimo tudi, da so tandemaši vetrno vrečo odnesli s sabo. Sicer pa dve uri letenja. Odlično. Če bo tako preostanek dopusta, bo super. Spoiler alert, ni bilo tako.

V nadaljevanju dneva smo se ustavili v supermarketu, kjer smo kupili živila za naslednjih nekaj zajtrkov in večerij, zvečer pa šli na sprehod na 2,6 km dolgo peščeno plažo Canteras.

Nedelja, 15. 3. 2026

Plan je bil leteti na Silvi. Vreme enako kot prejšnji dan, močan sever, oblačno. Morje se zaganja v obalo, ampak ovčk ni videti.

Najprej pogledamo pristanek, ki naj bi bil na plaži Playa de Arena de San Felipe. Ta je prodnata in ne ravno široka, tako da mora padalo ob pristanku pasti na pravo stran. Nikjer nobene vetrne zastave, samo drog z rdečo zastavo, ki pove, da je plaža zaprta. Vreče, ki se nahaja 2 km vzhodneje pa ne moremo šteti k pristanku, mislimo, da jo uporabljajo surferji. Morje se zaletava v čeri in z “izbruhi” ponuja priložnosti za IG slikice.

Odpeljemo se na štart. Po včerajšnjem pripovedovanju naj bi bil ta štart majhen, ampak ko ga vidimo, ni čisto nič majhen. Je položen in velik, brez problema sta se naenkrat pripravljala dva tandema. Vzlet tandemov je bil zaradi vetra spet izveden s pomočjo ekipe na tleh, jadrali pa so na vetru. Gledamo jih pol ure in razglabljamo, ali bi se šlo v zrak ali ne. Potem pa vidimo, da tandem ni pristajal na plaži, ampak na “travniku” malo v notranjosti. Danes ni v zraku nobenega solo padalca, tako da ne upamo vzleteti. Odločimo se, da bomo prišli pogledat proti večeru, ko se veter umiri.

Do popoldneva se potepamo po otoku, malo z načrtom, da se namočimo v morju. Med nasadi banan se odpeljemo do vasi La Furina in pogledamo enega od mnogih bazenov, narejenih ob skalnati obali, Piscina La Furnia o El Clavo. Voda na žalost ne zgleda najbolje, pene, ki se nabirajo v bazenu, so rjavo obarvane. Nadaljujemo do naslednjega bazena Piscina Natural – Norte de Galdar. Tudi tu ne plavamo, zmotimo pa kolonijo rakov. Nadaljujemo proti zahodu in se ustavimo pri svetilniku Faro de Punta Sardina. Od tam se vidi Pico del Teide, najvišji vrh Tenerifov. Mimogrede, nasadi banan so vsi v “toplih gredah” in z višine zgledajo kot priročni pristanki. Med vožnjo je Peter ugotovil, da je avto opremljen z lane assist sistemom in je ves čas preizkušal njegove meje.

Vrnemo se na vzletišče Silva. Na štartu ni nikogar, piha močan veter. Malo se gledamo in iščemo izgovore, da nebi šli v zrak. Moj izgovor je, da ne poznamo pristanka. Ja, bili smo na plaži, ne pa tam, kjer so pristajali tandemi. Gledamo proti Las Palmasu in zgleda, kot da v tisti smeri dežuje. Nato pa nas na relativno nizki višini preleti Canadair. Vrne se sicer ne, ampak je pa dovolj, da si rečemo, da danes pa nebi leteli. Izkoristimo čas in si gremo ogledat dejanski pristanek. To je trikotna bivša njiva, obkrožena na eni strani z daljnovodom, na drugih dveh pa z zidom. Imajo pa vsaj v tla zapičen drog z nekaj trakci, tako da vsaj malo veš, kaj piha.

Zvečer ob pivu naredimo načrt za naslednji dan.

Ponedeljek, 16. 3. 2026

Namen imamo leteti na jugu otoka, v okolici plaže Playa Nudista Montaña Arena, potem pa iti v notranjost otoka in tam poiskati vzletišče in pristanek v bližini kraja Tejeda.

Pripeljemo se na parkirišče v bližini vzletišča in se malo iščemo. Teren je nizek, pobočja zelo položna in ni nam jasno, kje se tu leti. Proti severu se vidijo radijski krožniki, internet pove, da je to Centro Espacial de Canarias. Potem pa pridemo okrog grebena in zagledamo malo višjo pečino nad zalivom in dobimo odgovore na vsa vprašanja. Pridemo na vrh klifa in se razgledujemo. Veter je dober jugozahodnik in vprašanje je samo, kako se bodo nudisti na plaži odzvali na naše pristanke. V avto gremo po padala in se vrnemo na vzletišče. Jaz se v bližnjem grmičevju opravim malo potrebo in ko pridem nazaj ugotovim, da nič ne piha. Zanimivo, ampak nič ne de, nadaljujemo s pripravami. Čez minuto zapiha severovzhodni veter in ne pojenja. Štart ni več primeren, naše razočaranje je neizmerno in dan je uničen.

Padala pospravimo in se odločimo, da se bomo igrali turiste v Maspalomas. Tam imajo 404 hektarje sipin, ki so že 40 let zaščiteno področje. Meta je prišla na svoj račun in malo skočila v vodo. Po sprehodu po mivki, ki je bil kar naporen, se z avtom odpravimo proti severu v notranjost otoka, mimo razgledne točke, kjer se hvalijo, da so odlični za nočno opazovanje neba in mimo safarija s kamelami. Pokrajina je “ostra”. Grape imajo strma pobočja, rastejo pa samo kakšne trave, agava in aloje vera, višje pa rasejo borovci in tvorijo zelo redek gozd.

Prispemo v Tajedo. To je na pobočje postavljen kraj, tako kot vse v notranjosti otoka. Pristati bi se dalo na kakšni od teras, vendar so te navadno posajene z nečim, ali pa so zelo blizu električne oziroma telekomunikacijske žice. Ob kosilu opustimo misel na letenje v notranjosti otoka in se odločimo, da poskusimo poleteti na Silvi. Preko prelaza pridemo na severno stran otoka. Sonce zamenjajo oblaki, pokrajina pa je sicer še vedno ostra, vendar veliko bolj poraščena in zelena. Ustavimo se ob kraterju ugaslega ognjenika in informativna tabla nas obvesti, da se je zadnji izbruh zgodil pred 3200 leti.

Ko prispemo na vzletišče, je sonce že zelo nizko, veter pa šibak in prave smeri. Meta se z avtomobilom odpelje v dolino, fantje pa poskačemo s padali. Pristanemo, Peter Meto odpelje na štart, z Jernejem pa pospraviva padala. Ko pristane še Meta, je že precej temno, in ko se odpeljemo, je že noč. Bil je samo kratek polet, ampak za prijaviti na XCGlobe bo. Zvečer v stanovanju ugotovimo, da nas je sonce kar dobro opeklo.

Torek, 17. 3. 2026

Dan začnemo malo bolj zgodaj, načrt je, da na jugu prehitimo spremembo smeri vetra. Potem pa da še malo raziščemo jug otoka, ker imajo zahodneje označen še en štart.

Prispemo na vzletišče. Piha kar močno, ampak vsaj smer je prava. Ish. Nadenemo sedeže in se pripnemo. V vetru poizkusimo postaviti lep zid, vendar pa je veter premočan in da padalo ostane pod nadzorom je treba vleči C linije. Mogoče je malo nižje, tam kjer je pobočje položno, bolje. Jaz se premaknem in ugotovim, da ni bolje. Razočarani zopet pospravimo padala. Očitno nam letenje na jugu ni usojeno, saj se veter po vremenski napovedi v naslednjih dneh toliko spremeni, da letenje tudi teoretično ni več mogoče. “Težave” pri pospravljanju povzroča vulkanski pesek, ki se zaradi svojih feromagnetnih lastnosti prijemlje magnetov na ročkah.

Relativno zgodaj je še. Odpravimo se na zahod proti vzletišču Lomo Taurito Sattel nad letoviščem Taurito. Pokrajina je čudna; proti morju tečejo soteske s strmimi pobočji, v izteku teh sotesk in na njihovih pobočjih pa so postavljena turistična naselja. V letovišču parkiramo avto in se peš odpravimo po poti proti vrhu pečin. Zelo zgodaj je jasno, da tudi tu ne bomo leteli. Vzletišče je ravno tako divje kot tisto nad plažo, poleg tega pa do njega ni nobene normalne poti.

V Puerto Rico imamo kosilo in potem se še enkrat odpravimo v Maspalomas. Tokrat imam kopalke s sabo tudi jaz, tako da lahko konkretno zaplavam v Atlantskem oceanu. Manjka mi samo še Indijski ocean.

Naredimo plan za naslednji dan in se odločimo, da bomo obiskali najvišji vrh otoka Gran Canaria, Roque Nublo. Obisk te točke je omejen, vsako uro na pot spustijo 60 ljudi. Prijavimo se in plan je narejen.

Sreda, 18. 3. 2026

Napoved za ta dan se je uresničila. Veter ni nobeden ugoden, dežuje trenutno ne, vendar je dan še dolg.

Pripeljemo se do P+R parkirišča Aparcamiento Cruz de los Llanos. Pričakajo nas močan veter in oblaki, ki jih veter nosi preko grebena. Počakamo na avtobus in se z njim odpeljemo do izhodišča poti proti Roque Nublo. Pot je preprosta, zaradi megle pa ni nobenega razgleda. Iz oblakov vedno bolj dežuje in zdaj razumem turiste, ki se v mejnem vremenu podajajo na pot. Tam so, nikoli več jih ne bo in na svoj cilj bodo prišli tako ali drugače. Po malo več kot eni uri smo nazaj na izhodišču in skupaj z ostalimi potniki čakamo na avtobus, ki nas bo odpeljal nazaj do avtomobilov. Vsi smo premraženi in premočeni. Najmlajši turist ima samo kakšni dve leti in je moker tako kot vsi ostali.

Popoldne je namenjeno lenarjenju, samo Peter je šel telovadit. Ko je prišel nazaj je povedal, da je teren na severu v Las Coloradas zelo lep in da je štart tudi opremljen z veterno vrečo.

Četrtek, 19. 3. 2026

Tudi za ta dan je napoved zelo slaba. Za zvečer se obetajo celo apokaliptične padavine, saj naj bi takih ne bilo zadnjih 20 let.

Odpravimo se gledati Agaete (edini nasad kave v Evropi) na zahod otoka. Priti uspemo do Puerto de las Nieves, kjer izstopimo iz avtomobila, da pogledamo, kako je ocean jezen na otok. V roku 10 minut je pričelo močno deževati, tako da smo opustili misel na nadaljnje raziskovanje otoka.

Popoldne imamo rezervirano za ogled akvarija Poema del Mar. Ne bom razkrival, kaj vse se da videti, povedal bom samo, da meni, zakrknjenemu Gorenjcu, ni bilo žal, da sem plačal 30€.

Ko z ogledom zaključimo in se sprehajamo nazaj proti stanovanju ugotovimo, da nič ne piha. Zelo hitro se odločimo, da poizkusimo poleteti z Las Coloradas. Ker če nam danes ne uspe, verjetno ne bomo nikoli več dobili priložnosti. Hitro popakiramo opremo v avto in se odpeljemo. 5 minut kasneje smo na štartu, kjer gledamo, kakšen veter kaže vreča. Malo preveč vzhodno in malo premočno, da bi bilo idealno, ampak mislimo, da se bo dalo. Pripnemo padala nase in malo poskusimo pohendlati. Gre in hkrati ne gre. Dobiti padalo nad glavo ni problem, potem, ko se približaš robu, pa začne mešati in padalo pade na stran. Malo počakamo in veter postane lepši. Štartamo in se odpeljemo na pristanek. Aja, pristanek. Tega si nismo predhodno ogledali, ampak se s štarta vidi, da je 70 metrov nižje velik raven plato brez trave ali grmičevja. Za jadranje je premalo vetra, vendar nas to ne moti. Uspelo je še tretjič leteti in to je dovolj. Petru inštrument ni zabeležil leta, tako da se je odločil poleteti še enkrat.

Ostalo je še dovolj časa za pakiranje, saj smo naslednji dan morali biti ob 6:00 že na letališču.

Petek, 20. 3. 2026

Prav veliko ni povedati. Dežja, ki so ga obljubljali prejšnji dan, vsaj v Las Palmasu ni bilo. Letalo je bilo točno tako ob vzletu kot ob pristanku, polet sam pa brez posebnosti.