Petkova pustolovščina od Zabreške do Bele peči

Ker se mi branje Anžetovega dogajanja zdi zanimivo; mogoče tudi opis moje petkove izkušnje komu pride prav.

Na štartu na Zabreški se zdi, da je proti LJ precej višja inverzija. Baze nad Jelovico so pa že visoke. Faksija sprašujem, če je danes tisti dan… Pa ni preveč zainteresiran. Rabi še mal kilometrine, pravi. Na Zabreški se mi zdi, da komej poberemo, pa še to ne tako visoko kot sem upal. Ampak po prvih treh stebrih res ne gre sodit dneva.

Na Vajnežu se s Pogačarjem strinjava, da potegneva do KG. Čuti se malo SZ, v KG malo nižje pa precej (na meji) zahodnika. Ampak višine so lepe. Odpeljem proti Vršiču, Pogačar pa mal kasneje za mano (pravi, da more pobrat). Do Bovca z res lepimi stebri in mirnim ozračjem brez težav v podobnem tempu; grem dalje, naberem do vrha, pržgem čik in počakam Pogačarja. Ampak za njega so ti konci čisto novi; razumem, da se mora razgledat. Pred Krnom me klasično močan dolinc (ali JZ) za minuto straši, ampak sem na 2k+. Pogačar precej nižje in pravi, da ni blo nobene panike. Potem pa poezija do Sorice. Tam Pogačar zacahna dva stebra in odleti čez Jelovico domov, ker mu vario piska zračni prostor. Jaz grem do Bele peči, ker vem, da je zračni prostor na XC globe malo drugače definiran kot uraden. 

Če bi šel od Bele peči proti Dobrči, bi verjetno clo prišel do avta. Pa sem se odločil, da grem raje domov na skoke.

Za tiste malo manj izkušene; sam pejte. Če na štartu ne zgleda najbolš, še ne pomeni, da za vogalom ne bo top. Na tej poti je pristanek vedno v dometu; najbolj zoprn del je pri Golici, kjer je res super imet višino. Pa mogoče je na Sorici tut mal zoprno pristajat. Predvsem, ker je zoprno od tam do avta. Kjerkoli drugje scurite, je povratek zanesljiv in hiter. Pogoji pa; s Pogačarjem sva imela kar idealne. Malo severa za do Krna in zahodnika do Bele peči.

Naslednjič na tak dan pa usput še do Gemone.

-Jernej Arh-